ZGODBA RACHEL WADDINGHAM
Zdravo! Moje ime je Rachel. V zadnjih 16 letih so mi postavili številne diagnoze in spopadala sem se s stigmo najhujših izmed njih – med njimi sta shizofrenija in disociativna identitetna motnja. Sedaj imam sreèo, da delam na podroèju duševnega zdravja in poskušam spremeniti stvari na bolje. Èe bi me videli pred 10 leti, me ne bi prepoznali. Nisem bila sposobna govoriti, tako kot sem zdaj. Gledala sem v tla, bila sem zelo tesnobna, povedala bi vam, da sem shizofrenik in da zame ni upanja. Bralka, bralec, pripravi se, udobno se namesti in pusti, da se stres tega dneva umakne v ozadje. Povedala ti bom svojo zgodbo. V njej je prostor za upanje, razumevanje in – najpomembneje – za videnje onstran psihiatriène oznake.
Zgodnja leta
Odrasla sem v Leicestershiru s svojo èudovito družino. Na žalost
življenje zunaj družine ni bilo vedno lahko in med odrašèanje sem
doživela kar nekaj travmatskih dogodkov. O njih nisem – kot neodvisna duša – povedala nikomur, dokler se nisem dokonèno zlomila in pri 20 letih konèala v psihiatrièni bolnišnici. Spomnim se, da sem se pri svojih sedmih letih gledala v ogledalo in videla pošast, ki me je gledala nazaj. Bila sem preprièana, da sem ta pošast jaz. Pri 14 sem bila preprièana, da v meni biva vesoljec in bilo me je strah, kaj mi bo storil. O vsem tem sem ves èas molèala. Tišina je bila tista, ki mi je prepreèila, da bi našla svoj glas in svoj naèin sooèanja s tem, kar se mi je zgodilo. Tišina je morala biti prekinjena.
Bolnišnièna leta
Potem ko sem na faksu »znorela«, sem leta 1998 pristala na
psihiatriènem oddelku. Takrat sem bila ujeta v zmedeni svet vesoljskih zarot, paranoje, v svet glasov v moji glavi in travmatiènih spominov. Ker sem svojo življenjsko stvarnost èutila kot teror in ustrahovanje, sem bila pravzaprav sreèna, da so mi dali oznako »shizofrenija«. Vendar nobena oznaka ali diagnoza ne more primerno opisati èlovekove izkušnje.
Èeprav so naslednjih pet let zdravniki vztrajno poskušali poiskati
diagnozo, ki bi mi ustrezala, so bili njihovi poskusi jalovi. Na koncu so se strinjali o oznaki »shizo-afektivna motnja« (za katero moj psihiater še vedno verjame, da jo imam). Ko gledam nazaj, vidim, da so bila leta na psihiatriji zame res težka. Namesto da bi se nekdo usedel z mano in rekel: »Rachel, kaj se ti je zgodilo? Kako si prišla v to situacijo? Kdo misliš, da so ti tvoji glasovi? Kaj misliš, da se dogaja?« – namesto da bi nekdo poskušal poiskati smisel v moji izkušnji, sem dobila oznako oziroma diagnozo shizofrenije. In mislim, da sem takrat obupala. Edino zdravilo in rešitev so mi pomenile tablete. In tega takrat res nisem potrebovala. Èas, ki sem ga prebila v psihiatriènem sistemu, me je skoraj strl. Izgubila sem svojo samozavest, samospoštovanje in – najpomembneje – upanje za prihodnost. Postala sem lupina in ljudje okoli mene so mislili, da si ne bom nikoli opomogla.
Preboj
Po letih sprejemov in odpustov iz bolnišnice sem imela to sreèo, da sem našla lokalno skupino Slišanje glasov. Prelomna toèka zame je bila, ko sem sreèala ljudi, ki so dejansko želeli slišati mojo zgodbo. Tam sem spoznala druge ljudi, ki slišijo glasove. Prave ljudi! In prviè po mnogih letih sem se zaèela poèutiti kot èlovek. Poèutila sem se povezano z drugimi. Poèasi sem zaèela spoznavati, da imajo mogoèe moji glasovi smisel in da morda niso le simptom bolezni.
S pomoèjo te skupine sem zaèela na novo graditi svoje samospoštovanje in razpletati glasove in preprièanja, ki so me muèila. Ko sem slišala za temeljna dela Mreže slišanja glasov (Hearing voices network; od Rona Colemana, Mariusa Romma in Sandre Escher), sem ugotovila, da so bili glasovi moj naèin osmišljanja tega, kar se mi je zgodilo. Zaèela sem videti
možnost življenja izven sistema duševnega zdravja in se – s podporo – odloèila, da to življenje poišèem.
Sedanje stanje
Po nekaj burnih letih poskušanja in uèenja, kako ponovno živeti
samostojno, grajenja svojih vešèin in zaupanja vase kot prostovoljka, sem v avgustu 2007 naredila pogumno – in potencialno neumno – potezo: skoèila sem v svet dela. Dobila sem službo v londonski dobrodelni ustanovi kot vodja projekta, ki naj bi razvil londonsko mrežo vrstniških podpornih skupin za ljudi, ki slišijo glasove.
Zdaj delam z mladimi ljudmi, ki slišijo glasove, in z ljudmi v zaporih. Je super služba in rada jo imam! Pred 18 meseci sem se odloèila, da preneham z medikamentno terapijo (poèasi in nežno, zato ker je po mojih izkušnjah naenkrat prenehati z zdravili le redko dobro). Bilo je težko in sedaj slišim veè glasov kot kdaj koli, ampak sem pomirjena z dejstvom, da so to moji glasovi. Na nek naèin me povezujejo z življenjem in tudi èe jih doživljam kot loèene od sebe – so moji ter se sama sooèam z njimi. Imam podporo moža, svoje družine, prijateljev in kolegov. Nisem veè sama. Sem del mednarodnega gibanja za spremembo stigme, nerazumevanja in zatiranja ljudi, ki si prizadevajo spoprijemati se s svojimi nenavadnimi izkušnjami. Nimam vseh odgovorov in še vedno delam na tem, kako se sooèiti z nekaterimi svojimi težavami, ampak sem na pravi poti. Ron Coleman je nekoè rekel, da okrevanje pomeni »živeti svoje življenje«. Ta definicija mi je všeè. Zame ima smisel.
Ko sem bila otrok, je moje življenje delno obvladovala moja travma, o kateri nisem hotela govoriti. Šele zdaj vidim, da ni niè narobe z mano. To se bo morda slišalo èudno, ker sem ravnokar opisala, da slišim glasove, imam privide ..., ampak v bistvu sem kot otrok samo preživela nekaj res hudih izkušenj. Moji glasovi in prividi so metafore tega, so povezave groznih stvari, ki so se mi zgodile. Kot otrok sem se na tak naèin spoprijemala z vsem tem.
V mojih 20 letih so moje življenje obvladovali sistem duševnega zdravja in psihiatriène oznake, ki sem jih nosila. Poimenovati vse to, kar se mi je dogajalo, za bolezen, je bilo res nespoštljivo. Trditev ponazarja, da je nekaj narobe z mano. Tako so rekli tudi tisti, ki so me zlorabljali – da je nekaj narobe z mano. Sistem pravi, da je nekaj narobe z mano. Vendar to ni bolezen ali simptom – je preživetvena strategija! In oznaèitev tega za bolezen me je pustila brez upanja, brez poti naprej.
Šele v svojih 30 letih sem dokonèno razumela, kaj pomeni živeti življenje, ki si ga izbereš. Šele zdaj èutim, da imam dejansko izbiro. Tako sem zaèela osmišljati svoje življenje. Tako kot delim del svoje življenjske zgodbe, tako hoèem deliti tudi ideje in informacije s celega sveta. Na svetu je toliko èudovitih dejavnosti in napredka v zvezi z ljudmi, ki slišijo glasove. Upam, da bo to navdušilo in spodbudilo tudi vas, ki berete to zgodbo.
Prevedla in priredila Lara Brglez
Objavljeno v: Kralji ulice, št. 102, november 2014, s. 7.